Lupinen

Lupin je znan po svojih privlačnih cvetovih. Znan je kot okrasna rastlina na vrtovih in kot ruderalna rastlina, ki raste ob gozdnih robovih in poljskih obrobjih. Trajni zelnat volčji bob (Lupinus polyphyllus) je bil uvožen iz Severne Amerike kot okrasna in krmna rastlina. V nekaterih območjih Alp velja za invazivnega neofita, ki izpodriva avtohtono floro. Rod Lupinus obsega približno 300 vrst. Od teh se štiri enoletne vrste gojijo za intenzivno pridelavo žita: beli volčji bob (Lupinus albus subsp. albus) iz sredozemske regije in andski volčji bob (Lupinus mutabilis) iz visokih nadmorskih višin osrednjih in južnih Andov se uporabljata že tisočletja. V Andih se je do danes ohranilo medsebojno gojenje s kvinojo (riževim volčjim bobom) ali koruzo.
Rumeni volčji bob (Lupinus luteus) in ozkolistni volčji bob (Lupinus angustifolius) sta sredozemski vrsti. Gojili so ga od sredine 19. stoletja naprej, čeprav je bil modri volčji bob že prej naturaliziran kot okrasna rastlina.

Že v medvojnem obdobju so odkrili volčji bob in njegovo raznoliko uporabo zaradi visoke vsebnosti beljakovin in maščob, kot kaže naslednji citat: »Oktobra 1918 je ‘Združenje za uporabno botaniko’ v Hamburgu priredilo ‘Volčjo pojedino’. Na prtu iz volčjih vlaken (iz zrele rastline) so postregli: volčjo juho, volčji zrezek, ocvrt v volčjem olju in začinjen z volčjim izvlečkom, ter volčje maslo za sladico.« Volčji sir z volčjim šnapsom in na koncu volčjo kavo. Za umivanje rok so bili na voljo volčje milo in brisače iz volčjih vlaken. Ponujen je bil tudi pisemski papir iz volčjih vlaken in ovojnice z volčjim lepilom. Z možnostmi uvoza beljakovin in drugih surovin je zanimanje za te »pomožne materiale« upadlo.
Volčji bob so kot kmetijsko rastlino ponovno odkrili šele v zadnjih letih. Danes se volčji bob uporablja za pripravo namazov, “sladkega volčjega sira” (ki se proizvaja podobno kot tofu), moke, nadomestkov za klobase, prigrizkov, zelenjavnih prilog in volčje kave. Sladki volčji bob se lahko tudi kuha in soli ter uživa kot prigrizek.

Grenki in sladki volčji bob
Volčji bob je prvotno vseboval grenke sestavine, alkaloide, ki so za ljudi in živali nevzdržni, če jih zaužijemo v večjih količinah. Od konca dvajsetih let 20. stoletja naprej je v Nemčiji postalo mogoče vzgojiti sladke (= nizkoalkaloidne) sorte. Te se imenujejo sladki volčji bob. Zgodovina selekcije nizkoalkaloidnih sort je skoraj nepredstavljiva: z razvojem hitre kemične metode, ki omogoča pregled velikega števila posameznih rastlin v kratkem času, je žlahtnitelj Reinhold von Sengbusch lahko pregledal veliko število posameznih rastlin glede vsebnosti grenkih snovi. V vzorcu 1,5 milijona rastlin je našel tri rastline vrste rumenega volčjega boba in dve rastlini vrste modrega volčjega boba, ki praktično ne vsebujejo alkaloidov: s tem je bil ustvarjen predpogoj za izbor nizkoalkaloidnih “sladkih lupin”. Poleg soje ima sladki volčji bob semena z najvišjo vsebnostjo beljakovin in maščob. Sladki volčji bob je opredeljen kot sorte z vsebnostjo alkaloidov od 0,01 do 0,03 %. Starejše sorte teh vrst volčjega boba imajo visoko vsebnost alkaloidov in jih je bilo treba namakati, da so odstranili grenke snovi. http://www.provinz.bz.it/altreierkaffee/verwaltung/397.asp
Raziskovalni inštitut za ekološko kmetijstvo (FiBL) v Švici je objavil informativni list za ekološko kmetijstvo: Informativni list Lupins.pdf