Flachs

Lan

Lan (Linum usitatissimum) je skupaj z enozrno, dvozrno in ječmenom med najstarejšimi gojenimi rastlinami, saj so ga nabirali in uporabljali že pred pojavom sodobnega kmetijstva. Prvi delci gojenega lana segajo okoli leta 7900 pr. n. št. Najstarejše najdbe v Avstriji iz Schletza (Spodnja Avstrija) izvirajo iz kulture linearne keramike, okoli leta 5200 pr. n. št. Prve najdbe v Švici iz Egolzwila v kantonu Luzern segajo okoli leta 4300 pr. n. št. V Spodnjem Engadinu je bilo gojenje lanu dokumentirano na nadmorski višini 1700 metrov v bližini Ramoscha, kar sega okoli leta 1880 pr. n. št. V mokriščnih naseljih v alpskem vznožju so našli lanene dlake, pa tudi tekstil in mreže iz lanu. Prvotno se je lan verjetno uporabljal kot hrana in kot vlaknina. Ta dvojna uporaba je v nekaterih regijah še danes pogosta. Lanena vlakna so snopi ličja. Do petdesetih let prejšnjega stoletja so lan gojili predvsem zaradi njegovih vlaken. Ta vlakna so imenovali tudi dlaka. Divji lan, znan tudi kot dvoletni lan (Linum bienne), raste ob obalah Sredozemskega, Črnega in Kaspijskega morja ter v rodovitni polmesecu. Divja rastlina se pojavlja celo na obali južne Anglije. Divji in gojeni lan sta sorodna in ju je mogoče enostavno križati. Lan se v prvi vrsti samooprašuje, kar je zlahka privedlo do različnih kultivarjev. Sprva so lan pobirali zaradi njegovih semen, bogatih z oljem, kmalu pa so ga začeli gojiti tudi zaradi njegovih robustnih vlaken. Rastline oljnega lana so krajše, bolj razvejane in imajo večja semena, vendar nižjo kakovost vlaken. Vlaknasti lan zraste višje, je manj razvejan, ima manjša semena in odlično kakovost vlaken. Med tema dvema vrstama obstajajo vse možne vmesne oblike. Spomladanski lan, znan tudi kot harlekin lan, je oblika, pri kateri semenske kapsule ob zorenju spontano počijo. To spontano počenje je značilno za divje rastline lanu. Če so kapsule po zorenju ostale zaprte, so ta lan imenovali mlatilni lan ali harlekin lan. Lan spada v družino lanu (Linaceae). Rastlina je znana po dolgem glavnem steblu, ozkih, suličastih listih, številnih cvetovih in nežnih, velikih cvetnih listih (pet), ki kmalu po cvetenju prekrijejo tla. Barva cvetov pri domačih sortah je bila običajno modra. Občasno se je pojavil tudi belocvetni lan. Semenske kapsule so okrogle.

Literatura:
Schilperoord, Peer und Heistinger, Andrea (2011): Literaturstudie alpine Kulturpflanzen Vs. 5.1.
Zohary, Daniel; Hopf, Maria; Weiss, Ehud (2012): Domestication of plants in the Old World. The origin and spread of domesticated plants in Southwest Asia, Europe, and the Mediterranean Basin. 4. Aufl. Oxford: Oxford University Press. ISBN: 978-0199549061