Mais

Koruza (Zea mays ssp. mays) izvira iz listopadnih, tropskih listnatih gozdov in savan jugozahodne Mehike. V Mehiki je koruza poljščina deževnega obdobja, ki se začne okoli 21. junija in konča pozno jeseni. Cvetenje sprožijo daljše noči. Koruza dozori ob koncu deževnega obdobja. Dolgo je trajalo, da so divjo koruzo (Zea mays ssp. parviglumis) identificirali kot prehransko rastlino, čeprav je ta koruza, imenovana teosinte, rasla ob robovih polj. Divja koruza ne tvori klasa in raziskovalci niso mogli razumeti, kako se lahko majhen, 6–7 cm dolg klas s trdimi zrni razvije v debel klas s praktično nepokritimi zrni. Divja koruza domačinom ni služila kot žitni pridelek, temveč kot zelenjava. Še danes včasih septembra – tri mesece po kalitvi – režejo stebla, žvečijo sladko pulpo ali iz stebel izvlečejo sok in ga prekuhajo v sirup.

Iz soka s fermentacijo pridobivajo alkoholno pijačo. Zelena storža divje koruze se lahko uživajo surova, kuhana ali pečena kot zelenjava. Domneva se, da gojena koruza izvira okoli leta 7000 pr. n. št. Koruza je v alpsko regijo prišla z različnih območij. Severno od Alp so gojili sorte koruze z vzhodne obale Severne Amerike. Te so bile bolje prilagojene svetlobnim in toplotnim razmeram severno od Alp. Od leta 1539 koruzo gojijo v Nemčiji in drugih delih severne Evrope. Severnoameriške sorte spadajo med severne vrste trdinke. Glede na kontekst lahko “kremen” pomeni gramoz, pesek, kamen, kremen ali celo drobnokristalni silicijev dioksid. Zrna so steklena (keratinizirana) in trda, za razliko od dolgočasnih, mokastih zrn sort zobate koruze, ki so bile uvedene konec devetnajstega stoletja. Sorte, ki izvirajo južno od Alp – verjetno iz Argentine in Peruja – so italijanska oranžna trdinka za polento. Njihova oranžna barva in steklena tekstura sta presenetljivi. Zgoraj omenjene vrste trdinke iz zmernih območij Južne in Severne Amerike, za razliko od tistih iz Karibov, cvetijo ne glede na dolžino dneva. Cvetni impulz se sproži takoj, ko rastlina doseže določeno stopnjo razvoja. Zaradi te neobčutljivosti cvetnega impulza na dolžino dneva se je gojenje koruze lahko uveljavilo v Italiji in se razširilo od juga proti severu ter doseglo južne doline Alp. Domače sorte te vrste so bile najdene v dolinah Val Poschiavo, Val Mesox in Ticino; bile so običajno drobnozrnate in so imele storže z 12 ali več vrstami zrn. Koruza uspeva v toplejših predelih Alp, v dolinah Fehna na severni strani in v glavnih dolinah na južni strani. Koruza je bila zanesljiv vir hrane za številne male kmete. Na majhnih parcelah je mogoče doseči zelo dobre donose z zadostnim gnojenjem. Sprva so koruzo v Ticinu uporabljali le kot dodatek krušnemu žitu in veliko kasneje kot v Italiji kot polento. Med rastlinami koruze so običajno gojili solato, fižol, kumare in drugo zelenjavo. Koruza služi tudi kot podporni pridelek. Koruza ima zaradi svoje velikosti in moči zelo poseben položaj med žiti; je velikanka. Na koruznem polju zraste od 7 do 11 rastlin na kvadratni meter, medtem ko imajo pšenična polja pogosto tristo do štiristo stebel. Močna stebla koruze so osupljiva in zrastejo do tri metre visoko. Debela so lahko do 5 cm in ponavadi olesenejo. Bujni listi so dolgi do enega metra in široki do 10 cm. Močno steblo je polno srži. Sladkor, ki se proizvaja v listih, se shranjuje v srži, dokler se z njim ne napolnijo semena. Edinstvena med žiti je tudi specializacija moških in ženskih cvetov. Resa je moško socvetje, storž pa žensko. Robustna rastlina koruze lahko sprosti od 2 do 5 milijonov pelodnih zrn. Posebna značilnost koruze je raznolikost barv zrn. Barvni spekter sega od biserno bele do kremasto rumene, temno rumene, oranžne, rdečkasto oranžne, rdeče, vinsko rdeče do sive in modre. Številne sorte so bile poimenovane po svoji barvi, kot so Rdeča dolina Rena, Bela dolina Rena in Rumena zgornja dežela.

Miedaner, Thomas (2014): Kulturpflanzen: Botanik — Geschichte — Perspektiven. Berlin Heidelberg:
Springer Science and Business Media.
Schilperoord, Peer (2014): Kulturpflanzen in der Schweiz – Mais. Alvaneu Dorf: Verein für alpine
Kulturpflanzen. ISBN: 978-3-9524176-4-5
Schilperoord, Peer und Heistinger, Andrea (2011): Literaturstudie alpine Kulturpflanzen Vs. 5.1.